Avtoimunska bolezen, ki jo je mogoče obvladati
Živeti z luskavico ni vedno enostavno, ne telesno ne čustveno. Gre za kronično bolezen, ki zahteva potrpežljivost, razumevanje in dobro nego. Čeprav za zdaj še ne poznamo zdravila, ki bi jo popolnoma pozdravilo, pa sodobna medicina ponuja vedno bolj učinkovite načine zdravljenja. Predvsem dobro poznavanje in razumevanje stanja, kaj se v resnici dogaja v telesu, je prvi korak k boljšemu počutju in nadzoru nad boleznijo.
Luskavica prizadene približno 2–4 % prebivalstva, kar pomeni milijone ljudi po vsem svetu. Pa vendar jo vsak posameznik doživlja nekoliko drugače.
Kaj pravzaprav je luskavica in kako nastane?
Luskavica je kronična vnetna kožna bolezen, pri kateri se na koži pojavijo rdeče, dvignjene lise, prekrite s srebrno-belimi luskami. Za razliko od običajnih izpuščajev ali začasnih draženj kože, luskavica ne izzveni kar sama od sebe, saj gre za stanje, ki nastane, ko imunski sistem deluje “preveč zagnano”.
Naše kožne celice se sicer ves čas obnavljajo, z leti se ta proces postopoma upočasnjuje. Običajno ta proces traja približno 30 dni, pri luskavici pa se ta cikel pospeši na samo 3 do 4 dni. Rezultat? Celice se kopičijo na površini kože, kar povzroči značilne zadebeljene in luskaste obloge, ki jih poznamo kot psoriatične plake.
Luskavica se najpogosteje pojavi v dveh življenjskih obdobjih, in sicer med 15. in 25. letom ter med 50. in 60. letom. Bolezen je znana po svoji nepredvidljivosti, obdobja mirovanja se lahko nenadoma zamenjajo z izbruhi, ki se pojavijo brez jasnega razloga. Prav ta cikličnost je ena od značilnosti avtoimunskih bolezni.
Ko se imunski sistem “zmede”
Da bi razumeli luskavico, moramo najprej razumeti, kaj se dogaja v imunskem sistemu. Ta nas običajno ščiti pred virusi, bakterijami in drugimi škodljivimi povzročitelji. Je kot naša notranja vojska, ki naj bi bila ves čas v pripravljenosti za obrambo pred različnimi telesu tujimi dejavniki.
Pri avtoimunskih boleznih kot je luskavica, pa ta obrambni mehanizem “zgreši tarčo” in začne napadati lastne zdrave celice.
V primeru luskavice se T-celice (posebne obrambne celice imunskega sistema) pretirano aktivirajo in sprožijo vnetni odziv v koži. Te celice izločajo vnetne citokine, med njimi TNF-α, IL-17 in IL-23, ki sprožijo verižno reakcijo:
- žile v koži se razširijo in povečajo, kar povzroča vidno rdečico,
- keratinociti (glavne celice povrhnjice) se začnejo prehitro množiti,
- v kožo vdrejo dodatne imunske celice, kar vodi v vnetje in zadebelitev kože.
Zanimivo je, da pri tem sodelujeta dve veji imunskega sistema, prirojeni (naš “prvi odziv”) in pridobljeni (ciljno usmerjen odziv). Raziskave kažejo, da lahko pri luskavici celo snovi, ki običajno ščitijo kožo pred okužbami – kot je antimikrobni peptid LL-37 – postanejo del vnetnega procesa. Prav zato velja, da luskavica ni zgolj kožna bolezen, temveč sistemsko vnetje, ki vpliva na celoten organizem.
Razlike med luskavico in drugimi kožnimi boleznimi
Mnogi ljudje luskavico sprva zamenjajo z drugimi kožnimi boleznimi in to povsem upravičeno. Najpogosteje pride do zamenjave z ekcemom (značilen za atopijski dermatitis), ki je prav tako kronično vnetno stanje kože. Čeprav imata obe bolezni podobne znake kot sta rdečica in srbečica, obstajajo pomembne razlike.
Pri luskavici so kožne lise debelejše, z ostro omejenimi robovi in značilnimi srebrno-belimi luskami. Pojavljajo se simetrično, torej na enakih mestih na obeh straneh telesa, značilno predvsem na komolcih, kolenih ali lasišču.
Ekcem pa se kaže drugače: koža je suha, hrapava, pogosto izloča tekočino in srbi precej bolj kot pri luskavici. Običajno se pojavlja v pregibih, na primer v notranjosti komolcev ali za koleni, kjer se koža stika sama s seboj.
Ena od značilnosti, po kateri lahko zdravniki razlikujejo luskavico od drugih bolezni, so nohti. Pri luskavici so ti lahko zadebeljeni, z vdolbinicami ali ločitvijo nohta od podlage, kar pa je pri ekcemu redkeje.
Luskavico včasih zamenjajo tudi z glivično okužbo, vendar je tu ključna razlika, in sicer luskavica ni nalezljiva oziroma se ne prenaša z dotikom. To dejstvo je pomembno za razbijanje predsodkov in stigme, s katero se spopadajo številni bolniki.
Če zdravnik ni prepričan o diagnozi, lahko opravi biopsijo kože, ki pod mikroskopom pokaže značilne spremembe za luskavico, kot so:
- zadebeljena povrhnjica (akantoza),
- ohranjeni jedra v zgornjih plasteh kože (parakeratoza),
- podaljšane krvne žilice v usnjici,
- ter značilni vzorci vnetnih celic.
Te spremembe pomagajo potrditi, da gre res za psoriazo, in ne za drugo kožno bolezen.
Genetika in dedni dejavniki pri luskavici
Luskavica ima močno genetsko ozadje, vendar dednost sama po sebi še ne pomeni, da bo bolezen zagotovo izbruhnila. Če ima luskavico eden od staršev, obstaja približno 20 % možnosti, da se bo razvila tudi pri otrocih. Če imata luskavico oba starša, tveganje naraste na okoli 65 %.
Raziskave pri enojajčnih dvojčkih so pokazale, da ima drugi dvojček 70 % verjetnost, da bo prav tako razvil luskavico, kar je bistveno več kot pri dvojajčnih dvojčkih (okoli 20 %). To jasno kaže, da ima genetika velik vpliv.
Znanstveniki so do danes odkrili več kot 30 genskih različic, povezanih z večjim tveganjem za razvoj luskavice. Najpomembnejši med njimi je gen HLA-C (prej imenovan HLA-Cw6), ki se pojavlja pri več kot 60 % bolnikov z luskavico. Prisotnost tega gena lahko tveganje poveča tudi do 20-krat, še posebej pri zgodnjem začetku bolezni in pri kapljični obliki luskavice, kjer se po telesu pojavijo majhne, kapljicam podobne spremembe.
A genetika ni usoda. Dejstvo, da mnogi ljudje z genetsko predispozicijo nikoli ne razvijejo bolezni, kaže na zelo pomembno vlogo okoljskih dejavnikov: stres, okužbe, poškodbe kože ali celo določenih zdravil. Prav zato pravimo, da je luskavica multifaktorska bolezen: za njen razvoj sta potrebna tako dedna nagnjenost kot sprožilni dejavniki iz okolja.
Posebej zanimivi sta tudi dve genski mutaciji – IL36RN in CARD14, ki lahko sami po sebi sprožita določene oblike luskavice, saj vplivata na kožno pregrado in delovanje imunskega sistema. Poznavanje družinske anamneze lahko pomaga pri zgodnjem prepoznavanju in preventivnih ukrepih, a velja poudariti, da ima veliko ljudi z luskavico popolnoma zdrave sorodnike brez prisotnosti bolezni.
Kdaj se luskavica pojavi?
Čeprav je danes poznanih že veliko podatkov o tem, kako se luskavica razvije, njen točen vzrok še vedno ni popolnoma znan. Vemo pa, da gre za kompleksen preplet genetike, delovanja imunskega sistema in vplivov okolja. Večina ljudi z luskavico bolezni ne razvije kar čez noč, običajno obstaja določeni sprožilec, ki povzroči prvi izbruh ali poslabšanje že obstoječih simptomov.
Okolje
Okolje ima pri luskavici pomembno vlogo. Pri osebah z genetsko nagnjenostjo lahko prav okoljski vplivi “prebudijo” bolezen. Eden najbolj znanih pojavov je tako imenovani Koebnerjev pojav, ki ga je leta 1872 opisal zdravnik Heinrich Koebner. Gre za pojav, pri katerem se na mestu poškodbe kože, denimo po urezu, praski, sončnih opeklinah, tetovaži ali piku žuželke, pojavijo nove psoriatične lise.
Ta pojav se pojavi pri približno četrtini do polovici bolnikov z luskavico, nove spremembe pa se lahko razvijejo od nekaj dni do celo dveh let po poškodbi kože.
Okužbe so še en pomemben sprožilec, predvsem pri otrocih. Streptokokne okužbe žrela so močno povezane z kapljično obliko luskavice, kjer se po telesu nenadoma pojavijo majhne, rdečkaste lise. Povezava je tako izrazita, da se pri nekaterih bolnikih stanje po odstranitvi mandljev celo bistveno izboljša.
Z izbruhi luskavice so povezane tudi druge okužbe, med njimi Staphylococcus aureus, glivice Malassezia in Candida albicans, pa celo bakterija Helicobacter pylori v prebavilih. Delci teh mikroorganizmov lahko delujejo kot t. i. superantigeni, ki pretirano spodbudijo imunski sistem in sprožijo vnetje.
Tudi klima in vreme igrata pomembno vlogo. Marsikateri bolnik opazi, da se luskavica pozimi poslabša, ko je zrak suh, mrzel in je manj sončne svetlobe, medtem ko se poleti simptomi pogosto izboljšajo. Sončna svetloba in višja vlaga namreč pomirjata vnetne procese v koži, zato je prav svetlobna terapija (fototerapija) ena od bolje uveljavljenih metod zdravljenja.
Življenjski slog
Na luskavico lahko pomembno vplivajo tudi naše vsakodnevne navade.
Kajenje
Kajenje je eden najmočnejših dejavnikov tveganja, ki ga lahko spremenimo. Številne raziskave so pokazale, da imajo kadilci (tako trenutni kot nekdanji) precej večje tveganje za razvoj in težji potek luskavice kot nekadilci, pri čemer so ženske še posebej občutljive. Kajenje namreč vpliva na delovanje imunskega sistema in oslabitev kožne pregrade.
Alkohol
Razmerje med alkoholom in luskavico je zapleteno. Ljudje z zmerno do hudo obliko luskavice pogosteje trpijo zaradi bolezni, povezanih z uživanjem alkohola, in imajo višjo umrljivost zaradi teh bolezni. Čeprav ni povsem jasno, ali alkohol povzroča luskavico ali ljudje z njo pogosteje posegajo po alkoholu zaradi psihičnega stresa, pa raziskave kažejo, da že majhne količine alkohola lahko spodbudijo vnetne procese v koži. Mnogi bolniki opažajo izboljšanje simptomov, ko zmanjšajo ali popolnoma opustijo alkohol.
Telesna teža
Prekomerna telesna teža je še en pomemben dejavnik. Obstaja jasna povezava med indeksom telesne mase in resnostjo luskavice. Maščobno tkivo namreč ni le zaloga energije, temveč aktivni endokrini organ, ki dodatno proizvaja vnetne citokine. Posebne snovi, imenovane adipokini (kot sta leptin in resistin), so pri ljudeh z luskavico povišane in spodbujajo nastajanje vnetnih molekul, ki sodelujejo pri vnetju kože. Dobra novica je, da zmanjšanje telesne teže pogosto vodi v opazno izboljšanje simptomov, pri nekaterih bolnikih pa celo v popolno remisijo. Zato so uravnotežena prehrana in redna telesna aktivnost eden najučinkovitejših načinov za obvladovanje bolezni brez zdravil.
Stres
Povezava med miselnostjo in psihično stabilnostjo ter kožo je pri luskavici izjemno močna in pogosto podcenjena. Mnogi ljudje opažajo, da se njihova luskavica poslabša v obdobjih stresa, ob menjavi službe, partnerskih težavah, finančnih skrbeh ali bolezni v družini. To ni naključje, ampak znanstveno potrjen pojav. Ko smo pod stresom, se v telesu aktivira os hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza, glavni sistem, ki uravnava odziv na stres. Ta proces poveča izločanje stresnih hormonov kot sta kortizol in hormon CRH (corticotropin-releasing hormone).
Zanimivo je, da je CRH v koži ljudi z luskavico močno povišan – in lahko neposredno spodbuja kožne celice, da proizvajajo vnetne citokine, kar dodatno poslabša vnetne procese, značilne za luskavico. Stres torej vpliva na imunski sistem in ga lahko potisne v pretirano aktivno stanje, kar sproži ali poslabša izbruh bolezni.
Začarani krog stresa in luskavice
Povezava med stresom in luskavico pogosto deluje kot začarani krog. Stres povzroči poslabšanje kože, vidne spremembe na koži pa povzročijo še več stresa, sramu in tesnobe.
Psoriatične lise lahko močno vplivajo na samopodobo, samozavest, družbene odnose, intimnost in celo delovno uspešnost. Mnogi opisujejo občutke krivde, zadrege in celo stigmatizacije, ker jih okolica pogosto napačno razume.
Ko se psihična obremenitev povečuje, se luskavica pogosto še poslabša in tako nastane krog, ki ga je težko prekiniti, če se ne lotimo tako telesnega kot čustvenega vidika bolezni.
Kako prepoznamo luskavico?
Zgodnje prepoznavanje luskavice je izjemno pomembno, saj omogoča hitrejše ukrepanje, upočasni napredovanje bolezni in zmanjša tveganje za zaplete kot je psoriatični artritis. Če razumemo, kako luskavica izgleda in se kaže, lahko pravočasno poiščemo ustrezno pomoč in preprečimo poslabšanja.
Značilne spremembe na koži
Glavni znak luskavice so tako imenovani plaki oziroma dvignjene, rdečkaste lise, prekrite s srebrno-belimi luskami. Te spremembe imajo jasno omejene robove, kar jih razlikuje od zdrave kože. Luske nastanejo, ker se kožne celice prehitro obnavljajo, odmrle pa se kopičijo na površini, saj jih telo ne uspe pravočasno odluščiti.
Če luske postrgamo ali odluščimo, se pogosto pojavi točkovna krvavitev. Ta pojav imenovujemo Auspitzov znak in je značilen za psoriatične plake.
Najpogosteje se luskavica pojavi na:
- lasišču,
- komolcih,
- kolenih,
- in spodnjem delu hrbta.
Vendar se lahko spremembe pojavijo kjerkoli na telesu, tudi na dlaneh, podplatih, spolovilih in nohtih. Pri lasiščni luskavici se pogosto pojavijo lise, ki segajo čez lasno mejo, kar jo razlikuje od prhljaja ali seboroičnega dermatitisa.
Luskavica se večinoma pojavlja simetrično, torej na obeh straneh telesa hkrati, kar je še ena značilnost, po kateri jo zdravniki ločijo od drugih kožnih bolezni.
Srbečica, zadebeljena koža in razpoke
Srbečica je pri luskavici pogosta, njena intenzivnost pa se razlikuje od osebe do osebe. Nekateri občutijo le rahlo nelagodje, medtem ko drugim srbenje moti spanje in vsakdanje življenje. Pretirano praskanje lahko povzroči zadebelitev kože, pri čemer postanejo gube in linije na koži bolj izrazite. Na predelih, kjer se koža pogosto prepogiba, denimo na podplatih, dlaneh ali za koleni se lahko pojavijo boleče razpoke, ki dodatno povečajo občutljivost.
Spremembe na nohtih
Pri številnih bolnikih z luskavico se bolezen kaže tudi na nohtih, včasih se simptomi celo pojavijo prej na nohtih kot na koži. Značilne spremembe vključujejo majhne vdolbinice na površini nohta (t. i. pikčast noht), zadebelitev in porumenelost nohta, ločevanje nohta od podlage (oniholiza), ter v hujših primerih drobitev ali krhkost nohta.
Ker so te spremembe podobne glivičnim okužbam, je pomembno, da diagnozo postavi dermatolog, ki bo bolezen pravilno prepoznal in predlagal ustrezno zdravljenje.
Spremembe barve kože po zdravljenju
Ko se psoriatične lise zacelijo, lahko na njihovem mestu ostanejo spremembe v pigmentaciji, koža je lahko svetlejša (hipopigmentacija) ali temnejša (hiperpigmentacija) kot okolica.
Te spremembe so začasne in običajno izginejo v nekaj mesecih, a so lahko pri temnejših tipih kože bolj opazne in estetsko moteče. Pomembno je vedeti, da to ne pomeni novega izbruha, temveč naravni proces obnavljanja kože.
Kako zdravimo in obvladujemo luskavico?
Čeprav luskavice ni mogoče popolnoma ozdraviti, današnja medicina ponuja več možnosti zdravljenja kot kadarkoli prej. Cilj zdravljenja ni več le obvladovanje simptomov, temveč doseganje čiste ali skoraj čiste kože, izboljšanje kakovosti življenja in preprečevanje zapletov, kot sta psoriatični artritis in bolezni srca in ožilja.
Možnosti zdravljenja
Izbira terapije je vedno individualna. Zdravnik upošteva vrsto in resnost luskavice, obseg prizadete kože, starost in splošno zdravje, vpliv bolezni na vsakdanje življenje ter predhodne odzive na zdravljenje.
Pri blagi obliki luskavice, ki zajema manj kot 3–5 % površine telesa, so pogosto dovolj lokalna zdravljenja, torej mazila in kreme.
Najpogosteje uporabljeni so kortikosteroidni pripravki, ki zmanjšujejo vnetje in upočasnijo pretirano delitev kožnih celic. Na voljo so v različnih jakostih, od blagih do zelo močnih. Za občutljive predele, kot so obraz ali kožne gube, se uporabljajo šibkejše oblike, medtem ko so za debele plake na komolcih ali kolenih pogosto potrebni močnejši kortikosteroidi. Pri dolgotrajni uporabi je potrebna pozornost, saj lahko pride do tanjšanja kože ali drugih neželenih učinkov.
Druga pogosta skupina so analogi vitamina D, ki uravnavajo rast kožnih celic in blažijo vnetje. Med njimi je najpogosteje uporabljen kalcipotriol. Pogosto se kombinirajo s kortikosteroidi za boljši učinek.
Premogov katran in antralín spadata med starejše, a še vedno učinkovite pripravke za debelejše plake. Imata neprijeten vonj in lahko začasno obarvata kožo ali oblačila.
Topični retinoidi, ki so derivati vitamina A, pomagajo normalizirati obnovo kože, pripomorejo k izginjanju lis in sprememb v obarvanosti kože ter zmanjšujejo vnetje. Kalcinevrinski inhibitorji (tacrolimus, pimecrolimus) so posebej uporabni na obrazu in v kožnih gubah, kjer bi kortikosteroidi lahko povzročili preveč stranskih učinkov.
Fototerapija: moč svetlobe
Ko lokalna terapija ne zadostuje, se pogosto uporablja fototerapija. Najpogostejša oblika je ozkopasovna UVB terapija, pri kateri se koža 2–3-krat tedensko izpostavi posebnim UV valovnim dolžinam. Pri mnogih bolnikih pride do občutnega izboljšanja ali celo popolne umiritve bolezni.
Druga možnost je PUVA terapija, ki kombinira zdravilo psoralen z UVA svetlobo. Ta pristop je zelo učinkovit, vendar zahteva previdnost, saj lahko pri dolgotrajni uporabi pospeši staranje kože in poveča tveganje za kožnega raka.
Sistemska zdravila za zmerno in hudo luskavico
Pri zmerni do hudi luskavici (ko je prizadetih več kot 5–10 % površine kože) ali kadar bolezen močno vpliva na kakovost življenja, so potrebna sistemska zdravila, torej zdravila, ki delujejo na celoten imunski sistem.
Trenutno najpogosteje sistemsko delujoča predpisana zdravila s strani zdravnika:
- Metotreksat, ki zavira imunski odziv in se uporablja že desetletja ter
- Ciklosporin.
Mnoge zdravilne učinkovine zaradi sistemskega delovanja delujejo hitro in zelo učinkovito zavrejo simptome ter vidne težave, ki spremljajo luskavico. Kljub temu pa pri omenjenih ne gre zanemariti stranskih učinkov pri dolgotrajnem zdravljenju. Zato slednje poteka pod strogim nadzorom zdravnikov in laboratorijskih raziskav. Tako lahko ustrezno pretehtajo med koristmi in tveganjem za posameznika in izberejo najbolj primerno zdravilo.
Z napredovanjem medicine in razvojem zdravil je na trgu tudi vse več bioloških zdravil, ki v primeru neučinkovanja številnih drugih prej preizkušenih zdravil in slabim nadzorom nad potekom bolezni, omogočijo remisijo in nadzor nad hujšimi izbruhi simptomov bolezni. Tudi v tem primeru mora zdravljenje potekati pod nadzorom specialistov in osebnih zdravnikov.
Kako prilagodimo življenje bolezni?
Čeprav so zdravila temelj zdravljenja luskavice, imajo spremembe življenjskega sloga izjemno pomemben vpliv na aktivnost bolezni in splošno zdravje. Z njimi lahko bolniki aktivno prispevajo k boljšemu nadzoru nad svojim stanjem in kakovostnejšemu življenju.
Ohranjanje zdrave telesne teže je ključno, saj prekomerna teža poveča vnetje v telesu, medtem ko postopno hujšanje z uravnoteženo prehrano in redno telesno dejavnostjo pogosto prinese občutno izboljšanje simptomov. Tudi pet do deset odstotkov izgube telesne mase lahko pomembno zmanjša izraženost bolezni.
Na področju prehrane številni opažajo izboljšanje pri protivnetnem načinu prehranjevanja, ki vključuje veliko sadja, zelenjave, polnozrnatih živil, rib in zdravih maščob, ob hkratnem omejevanju predelane hrane, rdečega mesa in sladkorjev. Mediteranska prehrana se je v številnih raziskavah izkazala kot ena najboljših izbir, pri posameznikih s celiakijo ali preobčutljivostjo na gluten pa se lahko pokaže koristna tudi brezglutenska dieta. Omega-3 maščobne kisline iz rib ali prehranskih dopolnil lahko dodatno pomagajo zmanjšati vnetja, čeprav so učinki odvisni od posameznika. Priporočamo višji dnevni vnos omega maščob kot običajno.
Opustitev kajenja je eden najpomembnejših korakov pri obvladovanju luskavice, saj dokazano poslabša bolezen in poveča tveganje za hujši potek, medtem ko opustitev prinaša pomembno izboljšanje. Enako velja za alkohol, ki lahko pri nekaterih bolnikih poslabša simptome, zato je priporočljivo njegovo uživanje omejiti ali popolnoma opustiti, če opazite poslabšanje po pitju.
Povezava med umom in kožo je pri luskavici zelo močna, saj stres sproži hormonske odzive, ki povečajo vnetje v koži, zato je obvladovanje stresa enako pomembno kot fizično zdravljenje. Pomagajo vam lahko redna telesna vadba, dovolj spanja, meditacija, joga, dihalne vaje in po potrebi psihološko svetovanje ali kognitivno-vedenjska terapija. Vadba ima še dodatne koristi, saj zmanjšuje stres, pomaga uravnavati telesno težo, izboljšuje srčno-žilno zdravje in razpoloženje. Pri tem pa je pomembna vztrajnost in doslednost. Poudarjamo da bi omenjeno postal vsakodnevna navada za boljše počutje.
Tudi osnovna nega kože igra pomembno vlogo pri lajšanju simptomov, priporočljivo je redno vlaženje kože, kratke mlačne prhe namesto vročih kopeli, uporaba nežnih čistil brez penilcev in umetnih dodatkov ter nanos vlažilne kreme takoj po tuširanju, ko je koža še rahlo vlažna.
Zmerno izpostavljanje soncu ima pri mnogih bolnikih blagodejen učinek, saj naravna svetloba vsebuje UV žarke, ki zmanjšujejo vnetje in luščenje, vendar je treba paziti na zaščito pred sončnimi opeklinami, ki lahko sprožijo poslabšanje bolezni. Bolniki z luskavico imajo povečano tveganje za bolezni srca in ožilja, presnovni sindrom, sladkorno bolezen in depresijo, zato so redni zdravstveni pregledi, ki vključujejo spremljanje krvnega tlaka, holesterola, sladkorja in duševnega zdravja, izjemno pomembni. Učinkovito zdravljenje luskavice pogosto zmanjša tudi sistemsko vnetje ter s tem tveganje za srčno-žilne zaplete.
Življenje z luskavico zahteva potrpežljivost, vztrajnost in sodelovanje z napotki strokovnjakov. Čeprav bolezen spremljajo vzponi in padci, lahko z dobrim razumevanjem svojega stanja, učinkovitim zdravljenjem in zdravim življenjskim slogom dosežete odličen nadzor nad boleznijo in visoko kakovost življenja. Napredek v medicini prinaša vedno nove možnosti zdravljenja in več upanja, da bomo nekoč dosegli tudi popolno ozdravitev, do takrat pa celosten pristop, ki združuje fizično in čustveno obravnavo, predstavlja najboljšo pot do stabilnega in kakovostnega življenja z luskavico.
