Cink je eden tistih nevidnih junakov v našem telesu, ki vsak dan tiho podpira številne ključne funkcije. Ko ga nimamo dovolj, lahko posledice prizadenejo skoraj vsak sistem v našem telesu, od imunskega sistema, sposobnosti celjenja ran, pa vse do našega občutka okusa.
Cink sam po sebi je zares vsestranski. Ta mikroelement deluje kot katalizator za številne encimske reakcije, sodeluje pri sintezi DNK, podpira delitev celic in pomaga imunskemu sistemu prepoznati ter se boriti proti grožnjam iz zunanjega okolja. Kljub svoji pomembnosti pa je pomanjkanje cinka med ljudmi presenetljivo pogosto.
Kakšna je Osnovna vloga cinka v našem organizmu
Pomembno je razumevanje delovanja cinka v našem telesu, saj slednje pojasni, zakaj pomanjkanje povzroča tako raznolike simptome. Cink sodeluje pri delovanju približno tristo različnih encimov. Encimi so kot majhni delavci v naših celicah, ki omogočajo določene kemične reakcije. Brez zadostne količine cinka ti delavci ne morejo učinkovito opravljati svojega dela.
Ena izmed najpomembnejših vlog cinka je pomoč pri delovanju imunskega sistema. Naše bele krvne celice potrebujejo cink, da se pravilno razvijejo in odzovejo na okužbe. Ko raven cinka pade, postanejo imunske celice počasnejše in manj učinkovite v boju proti bakterijam in virusom. Zato ljudje s pomanjkanjem cinka pogosto zbolijo pogosteje in se počasneje pozdravijo.
Cink igra tudi nepogrešljivo vlogo pri sintezi proteinov in tvorbi DNK. Vsakič, ko se naše celice delijo in ustvarjajo novo tkivo, bodisi pri celjenju rane, rasti las ali gradnji mišic, mora biti prisoten cink, da proces pravilno poteka. To pojasnjuje, zakaj pomanjkanje cinka posebej prizadene hitro rastoča tkiva in zakaj je tako ključno tudi med nosečnostjo, dojenjem in adolescenco, ko rast poteka najhitreje in se potreba po cinku še poveča.
Mineral podpira tudi naše čute. Cink je potreben za pravilno delovanje receptorjev za okus in vonj. Poleg tega prispeva k zdravju kože, saj podpira tvorbo kolagena in zmanjšuje vnetja. Pomaga uravnavati metabolizem in podpira reproduktivno zdravje tako pri moških kot pri ženskah.
Koliko cinka potrebujemo vsak dan
Količina cinka, ki ga naše telo potrebuje, se spreminja glede na starost, spol in življenjsko obdobje. Za odrasle moške nad 19 let je priporočeni dnevni vnos enajst miligramov, medtem ko odrasle ženske potrebujejo osem miligramov.
V času nosečnosti se pri ženskah potrebe povečajo na enajst miligramov, med dojenjem pa celo na dvanajst miligramov, saj telo v teh obdobjih resnično potrebuje več podpore.
Tudi pri otrocih so potrebe različne. Dojenčki do šestega meseca starosti potrebujejo okoli dva miligrama, kar običajno dobijo iz materinega mleka ali mlečne formule. Ko rastejo, se količina postopoma povečuje: malčki od 1 do 3 let potrebujejo tri miligrame, otroci od 4 do 8 let pet miligramov, mladostniki od 9 do 13 let pa osem miligramov. Ko se v najstniških letih rast pospeši, fantje potrebujejo enajst miligramov, dekleta pa devet.
Seveda so to minimalne vrednosti, ki preprečujejo pomanjkanje. Nekateri potrebujejo nekoliko višji vnos, še posebej če veliko telovadijo in se močno potijo, v telesu ne pride do zadostne absorbcije ali pa s hrano ne vnesejo zadostnih količin cinka.
Pomembno pa je vedeti, da več ni vedno bolje: za odrasle je zgornja meja 40 miligramov cinka na dan. Preseganje tega lahko povzroči težave, zato je pametno vnos prilagajati zmerno in premišljeno.
Kako prepoznamo pomanjkanje cinka v našem telesu
Prepoznavanje pomanjkanja cinka je lahko precejšen izziv, saj se njegovi simptomi pogosto prekrivajo z drugimi zdravstvenimi težavami, vendar pa vam poznavanje znakov lahko pomaga, da vi in vaš zdravnik težavo prepoznata pravočasno.
Tipični znaki pomanjkanja cinka
Eden najpogostejših zgodnjih znakov pomanjkanja cinka je povečana dovzetnost za okužbe. Če se pogosto prehladite ali pa se manjše okužbe zadržujejo dlje, kot bi pričakovali, je lahko pomanjkanje cinka del težave. Ker cink igra ključno vlogo pri delovanju imunskih celic, lahko že blago pomanjkanje oslabi sposobnost telesa, da vas učinkovito ščiti pred bakterijami in virusi.
Drugi očiten znak so spremembe na koži. Pomanjkanje cinka lahko povzroči značilen izpuščaj, ki se pogosto pojavi okoli telesnih odprtin, kot so usta, oči in nos. Ta izpuščaj je lahko podoben ekcemu, vendar se ne odziva na običajno zdravljenje ekcema. Koža je lahko tudi suha, rane pa se celijo počasneje, kot bi pričakovali.
Spremembe na laseh in nohtih so prav tako pogoste pri pomanjkanju cinka. Izpadanje ali redčenje las, ki ga ni mogoče razložiti z drugimi dejavniki, lahko nakazuje nizke ravni cinka. Nohti lahko postanejo krhki, pojavijo se bele lise ali horizontalne brazde, prav tako nohti rastejo počasneje. Te spremembe nastanejo, ker lasni mešički in nohtna postelja za pravilno delitev celic in rast potrebujejo dovolj cinka.
Tudi spremembi okusa in vonja sta značilni za pomanjkanje cinka. Ljudje pogosto opisujejo, da hrana nima okusa ali da ima kovinski priokus, nekateri izgubijo zanimanje za hrano, ker jim nič ne zdi okusno. Ker je cink ključnega pomena za encime, ki sodelujejo pri zaznavanju okusa in vonja, pomanjkanje neposredno vpliva na te čute.
Tudi prebavne težave, predvsem driska, so pogost spremljevalec pomanjkanja cinka, zlasti pri otrocih. Razmerje deluje v obe smeri: pomanjkanje cinka lahko povzroči drisko, kronična driska pa vodi do izgube cinka, kar ustvarja začaran krog, ki ga je treba zaustaviti.
Pri otrocih se pomanjkanje cinka kaže na način, ki lahko vpliva na celoten razvoj. Rast se lahko upočasni ali ustavi, apetit pogosto upade, puberteta se lahko pojavi kasneje, kot bi pričakovali. Tudi kognitivne funkcije so lahko prizadete: pojavijo se lahko težave s koncentracijo, spominom in učenjem.
Kdo je najbolj ogrožen?
Na prvem mestu so ljudje s prebavnimi motnjami. Stanja, kot so vnetne črevesne bolezni, Crohnova bolezen, ulcerozni kolitis in celiakija, zmanjšujejo sposobnost črevesja za absorpcijo hranil, vključno s cinkom. Slednje je značilno za med 15 in 40 odstotki ljudi z vnetnimi črevesnimi boleznimi, enako velja tudi za obdobje remisije.
Če ste prestali operacijo prebavil, zlasti bariatrične posege za hujšanje, lahko razvijete pomanjkanje cinka, saj operacija zmanjša absorpcijsko površino črevesja. Izključno vegetarijanska in veganska prehrana prav tako povečajo tveganje za pomanjkanje, saj rastlinska hrana vsebuje snovi, imenovane fitati, ki vežejo cink in zmanjšujejo njegovo absorpcijo. Čeprav rastlinska hrana vsebuje cink, ga telo vsrka manj učinkovito kot tistega iz živalskih virov. To ne pomeni, da so rastlinske diete samodejno pomanjkljive, a če sledite takšnim prehranskim vzorcem, morate biti bolj pozorni na dodatni vnos cinka.
Povečane potrebe po cinku imajo tudi nosečnice in doječe matere, saj podpirajo ne le svoje potrebe, ampak tudi rast in razvoj otroka. Veliko nosečnic ne zaužije dovolj cinka samo s prehrano, kar ogroža tako mater kot otroka za zaplete, povezane s pomanjkanjem cinka.
Starejši pogosto uživajo premalo cinka zaradi zmanjšanega apetita, težav pri žvečenju ali požiranju, interakcij z zdravili ter nasplošno manj učinkovite absorpcije v prebavilih. Na slabšo absorbcijo lahko vplivajo tudi številna zdravila, ki jih jemljejo zaradi prisotnih kroničnih bolezni.
Ljudje s kroničnimi boleznimi ledvic ali jeter pogosto razvijejo pomanjkanje cinka zaradi spremenjenega metabolizma in povečanih izgub. Tudi pogosto uživanje alkohola znatno poveča tveganje za pomanjkanje cinka. Alkohol namreč zmanjšuje absorpcijo cinka v črevesju in povečuje izločanje cinka z urinom. Poleg tega ljudje z motnjo uživanja alkohola pogosto nimajo ustrezne prehrane, kar dodatno omejuje vnos cinka.
Kje najdemo cink v hrani in kako ga najbolje zaužijemo
Če želite ohraniti zdrave ravni cinka, je ključno, da ga vključite v vsakodnevno prehrano. Obstajajo živila, ki so še posebej bogata s tem mineralom.
Živalska in rastlinska hrana, ki je bogata s cinkom
Ostrige veljajo za yelo dober vir cinka. Čeprav niso vsakodnevna jed za večino ljudi, so izvrsten dodatek, ki ga je vredno občasno vključiti v jedilnik. Prav tako so bogati viri cinka rakci, jastogi in kozice. Sardine in losos pa so pravi dvojni zmagovalci – poleg cinka prinašajo še dragocene omega-3 maščobne kisline, ki delujejo protivnetno ter podpirajo zdravje srca in možganov.
Vir cinka je tudi rdeče meso, še posebej govedina. Svinjina in jagnjetina pa prav tako ponujata precej mineralov. Piščanec in puran prispevata zmerne količine, a sta enostavno vključljiva v vsakdanjo prehrano.
Cink, ki ga telo dobro absorbira najdemo tudi v mleku, siru in jajcih.
Za tiste, ki sledite izključno rastlinski prehrani, so odlični viri cinka stročnice, kot so leča, čičerika in različne vrste fižola. Oreščki in semena, predvsem bučna semena, indijski oreščki in mandlji, vsebujejo znatne količine cinka. Polnozrnate žitarice, kot so ovseni kosmiči, kvinoja in polno pšenični izdelki, prav tako prispevajo k dnevnemu vnosu, čeprav fitati v žitaricah nekoliko zmanjšajo absorpcijo. Tako lahko že z izbiro kosmičev za zajtrk naredimo nekaj dobrega zase, hkrati pa si s tem zagotovimo dovolj energije za začetek dneva.
Kaj vpliva na to, kako dobro naše telo sprejema cink
Na absorpcijo cinka vpliva več dejavnikov, zato je dobro vedeti, kako lahko k temu sami doprinesemo.
Največji “oviralec” absorbcije so fitati, ki jih najdemo v polnozrnatih žitaricah, stročnicah, oreščkih in semenih. Fitati se vežejo na cink v prebavnem traktu in tvorijo kompleks, ki ga črevesje ne more absorbirati. To ne pomeni, da se morate teh hranilnih živil izogibati, ampak pomeni, da bodo tisti, ki se močno zanašajo na rastlinske vire cinka, morda potrebovali nekoliko večji vnos, da nadomestijo zmanjšano absorpcijo.
Dobra novica je, da priprava hrane lahko zmanjša vsebnost fitatov in izboljša absorpcijo cinka. Namakanje fižola, žitaric in semen v vodi nekaj ur pred kuhanjem pomaga razgraditi fitate. Tudi fermentacija živil zmanjša vsebnost fitatov, zato lahko fermentirani polnozrnati izdelki zagotavljajo boljšo absorpcijo cinka kot nefermentirani. Kalitev žitaric in stročnic prav tako zmanjša fitate in poveča razpoložljivost hranil.
Beljakovine izboljšujejo absorpcijo cinka, še posebej živalske beljakovine. Prav zato je cink iz mesa in morske hrane bolj dostopen telesu kot cink iz rastlinskih virov. Aminokisline v beljakovinah ohranjajo cink topen in dostopen za absorpcijo v črevesju.
V zelo velikih količinah lahko kalcij vpliva na absorpcijo cinka, če ga zaužijemo hkrati z dodatki cinka ali obrokih bogatih s cinkom. Naravno prisoten kalcij v hrani običajno ne povzroča težav.
Železo in cink lahko medsebojno “tekmujeta” za absorpcijo pri visokih odmerkih v obliki dodatkov, vendar naravno prisotno železo v hrani ali obogatenih izdelkih večinoma ne vpliva na cink. Če jemljete oba dodatka, je pametno vnosa razporediti z nekaj urnim premorom, da telo optimalno izkoristi oba minerala.
Pomembna je tudi celotna sestava obroka. Cink se bolje absorbira, če so obroki raznoliki in vključujejo več različnih živil, prav tako je bolje zaužiti cink ob obroku kot na prazen želodec.
Kdaj in kako uporabimo prehranska dopolnila s cinkom
Čeprav je vedno najbolje, da hranila pridobivamo iz hrane, imajo prehranski dodatki s cinkom pomembno vlogo v določenih situacijah. Znanje, kdaj je dopolnjevanje smiselno, nam omogoča, da jih uporabljamo učinkovito, brez tveganja za nepotreben vnos.
Dodatki so potrebni, ko krvni testi potrdijo pomanjkanje, ko prehranski vnos kljub prizadevanjem ne dosega priporočene količine, ali kadar težave z absorpcijo preprečujejo zadosten vnos cinka iz hrane. Rutinsko dopolnjevanje pogosto koristijo ljudje z vnetnimi črevesnimi boleznimi, osebe po bariatrični operaciji ter tisti, ki sledijo strogi veganski prehrani.
Med nosečnostjo in dojenjem veliko žensk potrebuje dodatni cink, da zadostijo povečanim potrebam, še posebej, če prenatalni vitamini ne zagotavljajo dovolj cinka. Tudi otroci, ki rastejo počasneje ali pogosto zbolevajo, lahko po ustrezni medicinski oceni potrebujejo dopolnjevanje tega minerala.
Način in čas jemanja cinka vplivata na njegovo učinkovitost. Cink je najbolje jemati skupaj s hrano, saj tako zmanjšamo morebitne prebavne težave, ki se včasih pojavijo pri vitaminskih dodatkih. Hrana sicer nekoliko zmanjša absorpcijo, a je kompromis vreden, saj je verjetneje, da bomo dodatek redno jemali brez slabega počutja in prebavnih težav.
Odmerjanje je odvisno od situacije. Za nadomeščanje preverjenega pomanjkanja zdravniki običajno priporočajo 25–50 mg dnevno, dokler se ravni ne normalizirajo, kar običajno traja od nekaj tednov do nekaj mesecev. Za preprečevanje pri ogroženih posameznikih so pogosto dovolj nižji odmerki, od 8 do 15 mg. Otroci potrebujejo sorazmerno manjše odmerke glede na starost in težo.
Izjemno pomembno je, da brez nadzora zdravnika ne presežemo 40 mg cinka dnevno za daljše obdobje. Višji odmerki lahko namreč povzročijo navykrižno pomanjkanje bakra, motijo delovanje imunskega sistema in povzročijo različne neprijetne simptome.
Različne vrste cinkovih prehranskih dopolnil
V lekarni lahko najdete številne cinkove dodatke v različnih oblikah. Poznavanje njihovih razlik vam pomaga izbrati tistega, ki najbolje ustreza vašim potrebam.
Cinkov glukonat je ena najpogostejših in najbolje raziskanih oblik cinka. Je cenovno dostopen in se dobro absorbira. Ta oblika je pogosto zastopana v pastilah za lajšanje prehladov in drugih prehranskih dopolnilih.
Cinkov citrat ima podobno stopnjo absorpcije kot glukonat in je prav tako široko dostopen. Nekateri ga imajo raje, ker je nežnejši do želodca, zato je dobra izbira za ljudi z občutljivo prebavo.
Cinkov pikolinat se pogosto oglašuje kot oblika z najboljšo absorpcijo, a raziskave kažejo, da se v telesu vsrka podobno kot citrat in glukonat. Običajno je nekoliko dražji, vendar razlika v ceni večini ljudi ne prinaša opaznih koristi.
Cinkov sulfat se pogosto uporablja v raziskavah in medicini za zdravljenje pomanjkanja cinka. Je učinkovit, a lahko povzroča več prebavnih težav kot druge oblike, zato ni vedno najboljša izbira za vsakodnevno dopolnjevanje.
Cinkov acetat je pogosta sestavina pastil, namenjenih skrajšanju trajanja prehlada. Ima dobro biorazpoložljivost in je še posebej učinkovit, kadar ga pustimo, da se počasi raztopi v ustih, saj tako deluje neposredno proti virusom prehlada.
Cinkov oksid je pogosto prisoten v multivitaminih, vendar je njegova absorbcija, v primerjavi z drugimi oblikami, slabša. Uporablja pa se tudi v kremah ter mazilih za nego kože, saj deluje protivirusno in pospeši njeno celjenje.
Pri izbiri prehranskega dopolnila je pomembna količina elementarnega cinka, ne pa skupna teža spojine. Na embalaži mora biti navedeno, koliko elementarnega cinka vsebuje posamezen odmerek. To je namreč pomemben podatek za spremljanje in določanje zadostnega vnosa v telo.
Kako naše telo predeluje cink
Ko razumemo, kako naše telo ravna s cinkom, lažje odkrijemo, zakaj nanj vplivajo določeni dejavniki in kako lahko z nekaj pametnimi navadami poskrbimo, da ga lahko telo kar se da najbolje izkoristi.
Kako telo sprejema in presnovi cink
Absorpcija cinka poteka predvsem v tankem črevesu. Ko zaužijemo hrano, ki vsebuje cink, ali prehransko dopolnilo, se mora cink najprej sprostiti iz hrane in preiti v topno obliko, da lahko prehaja skozi črevesno steno v krvni obtok. Pri tem mu pomagajo posebni transportni proteini v črevesnih celicah.
Učinkovitost absorpcije se močno razlikuje glede na trenutno raven cinka v telesu. Kadar nam ga primanjkuje, telo poveča sposobnost vsrkavanja in ga iz hrane izkoristi več. Ko pa so zaloge zadostne, se absorpcija zmanjša. Ta naravni mehanizem deluje kot zaščita pred presežkom. Ko se cink absorbira, potuje po krvi vezan na beljakovine, predvsem na albumin. Porazdeljen je po celotnem telesu, največ pa ga najdemo v mišicah in kosteh, kjer se skriva kar okoli 90 odstotkov vsega cinka v telesu. Višje koncentracije se pojavljajo tudi v jetrih, prostati in očesnih tkivih.
Telo nima posebnega organa za shranjevanje cinka kot na primer jetra služijo za shranjevanje železa. Namesto tega se cink vgrajuje v različna tkiva in beljakovine, kar pomeni, da je redni vnos s prehrano ključen, saj nimamo “rezerv”, iz katerih bi ga lahko črpali, ko ga primanjkuje.
Cink se iz telesa večinoma izloča skozi prebavni trakt. Črevesje ga izloča v prebavne vsebine, a velik del tega »notranjega« cinka se ponovno absorbira, gre torej za nekakšen cikel izločanja in ponovne uporabe, ki pomaga ohranjati ravnovesje. Manjši delež se izloči tudi z urinom, z znojem ter pri moških s semenom.
Ravnovesje cinka v telesu je odvisno od razmerja med vnosom in izgubo. Ko vnos naraste, telo zmanjša absorpcijo in poveča izločanje. Ko vnos pade, postane absorpcija učinkovitejša, izgube pa manjše. A tudi ta sistem ima svoje meje, če cinka dlje časa ne zaužijemo dovolj, se zaloge hitro izčrpajo.
Kako cink sodeluje z drugo hrano in vitamini
Cink v našem telesu nikakor ne deluje samostojno, povezan je s številnimi drugimi hranili, vitamini in minerali. Ta medsebojna razmerja vplivajo tako na raven cinka kot na ravnovesje drugih ključnih hranil.
Eden najpomembnejših odnosov je razmerje med cinkom in bakrom. Dolgotrajno uživanje večjih količin cinka lahko namreč zmanjša absorpcijo bakra in povzroči njegovo pomanjkanje. Prav zato obstaja zgornja meja priporočene dnevne količine cinka. Pomanjkanje bakra lahko privede do slabokrvnosti in celo do nevroloških težav. Še posebej tvegano je, če vsak dan zaužijemo več kot 50 mg cinka v obliki prehranskih dopolnil in slednje ponavljamo daljši čas.
Cink in železo imata precej zapleten odnos. Pri zelo visokih odmerkih lahko drug drugemu zmanjšujeta absorpcijo, kar pa običajno velja le za prehranska dopolnila in ne za naravne vire v hrani. Če jemljemo železove tablete, jih je priporočljivo vzeti ob obroku in v časovnem razmiku z drugimi cinkovimi dodatki, saj to zmanjša medsebojno “tekmovanje” za absorpcijo. V običajni prehrani ali multivitaminih pa so količine teh dveh mineralov uravnotežene in ne povzročajo težav.
Tudi kalcij lahko pri zelo visokih odmerkih nekoliko zmanjša absorpcijo cinka, a to velja predvsem za tiste, ki jemljejo močne kalcijeve dodatke. Kalcij, ki ga zaužijemo z mlečnimi izdelki ali drugo hrano, običajno ne vpliva bistveno na vsrkavanje cinka.
Zanimiva je tudi povezava med folatom (vitaminom B9) in cinkom: dovolj cinka je namreč pomembno za pravilno presnovo folata. Podobno vitamin A za svojo pravilno funkcijo potrebuje cink, zato lahko pomanjkanje cinka oslabi delovanje vitamina A, tudi če ga zaužijemo dovolj.
Povezava obstaja tudi med cinkom in vitaminom D, cink podpira njegovo delovanje v telesu, vitamin D pa lahko vpliva na boljšo absorpcijo cinka. Ta medsebojna odvisnost lepo pokaže, da zdravje ni rezultat enega samega vitamina ali minerala, temveč ravnovesja celotne prehrane.
Kako zdravniki preverijo, ali imamo dovolj cinka
Ocena ravni cinka v telesu ni tako preprosta, kot bi si morda mislili, krvni test sicer pomaga, a je le del zgodbe. En sam nekoliko nižji rezultat še ne pomeni nujno njegovega pomanjkanja, še posebej, če je bil test opravljen med boleznijo. Po drugi strani pa normalen rezultat ne izključuje blagega pomanjkanja na ravni tkiv.
Krvni testi za merjenje cinka
V klinični praksi je najpogosteje uporabljen test za oceno ravni cinka meritev cinka v serumu ali plazmi. Vzorec krvi se odvzame iz vene, nato pa se v tekočem delu krvi izmeri količina cinka. Običajne vrednosti se gibljejo med 80 in 120 mikrogrami na deciliter, vendar se lahko referenčne meje med laboratoriji nekoliko razlikujejo. A ta test ima svoje omejitve. Raven cinka v krvi se namreč spreminja glede na čas dneva, zadnji obrok, stres, okužbe ali vnetja. Vse to lahko povzroči začasen padec vrednosti, tudi če so telesne zaloge povsem zadostne. Poleg tega krvni test pokaže le, koliko cinka trenutno kroži v krvi ne pa, koliko ga je shranjenega v tkivih. Zato je pomembno razumevanje v širšem pomenu in povezavi s številnimi navadami.
Obstajajo tudi drugi načini testiranja, a so manj dostopni. Analiza las se včasih uporablja v raziskavah, vendar ni dovolj zanesljiva za klinično diagnostiko. Merjenje cinka v urinu je lahko koristno v določenih primerih, vendar ima podobne omejitve kot krvni testi. Vsebnost cinka v belih krvničkah daje boljši vpogled v zaloge v tkivih, a zahteva posebno laboratorijsko opremo, ki je večina ustanov nima.
Kako razumemo rezultate testov in spremljamo napredek
Ko ocenjujemo, ali telesu primanjkuje cinka, ne zadošča en sam test, potrebno je sestaviti celotno sliko. Najprej je pomembna ocena prehrane: zdravnik se pozanima o običajnih prehranskih navadah, morebitnem izogibanju določenim skupinam živil in o tem, ali obstajajo težave z apetitom ali prebavo, ki bi lahko vplivale na vnos cinka. Pri fizičnem pregledu so pozorni na znake, ki lahko kažejo na pomanjkanje, značilne spremembe na koži, izpadanje las, krhke ali črtaste nohte ter počasnejše celjenje ran. Pri otrocih zdravniki pogosto spremljajo rast in primerjajo meritve z rastnimi krivuljami, da preverijo, ali se razvoj odvija normalno.
Če laboratorijski test pokaže nižjo raven cinka in tudi simptomi nakazujejo na pomanjkanje, se običajno uvede dodatek cinka in stanje ponovno oceni po nekaj tednih. Če se simptomi hitro izboljšajo, kar se pogosto zgodi že v enem do dveh tednih, je to dober znak, da je bil vzrok res pomanjkanje cinka.
Po približno dveh mesecih se raven cinka v krvi običajno ponovno preveri. Če so vrednosti normalne in simptomi izzvenijo, se odmerek pogosto zmanjša ali popolnoma ukine, še posebej, če je bila medtem prehrana izboljšana. Pri ljudeh z dolgotrajnimi težavami z absorpcijo ali slabim vnosom pa je lahko potrebno daljše dopolnjevanje.
Kako pomanjkanje cinka vpliva na naše zdravje
Širok spekter učinkov pomanjkanja cinka lepo kaže, kako pomembno vlogo ima ta mineral v skoraj vseh procesih v našem telesu.
Kako poskrbimo za močan imunski sistem
Verjetno najbolj znana korist cinka je njegova vloga pri delovanju imunskega sistema. Ta mineral je ključnega pomena za razvoj in funkcijo celic, ki predstavljajo prvo linijo obrambe pred okužbami. Ko raven cinka pade, nekatere vrste imunskih celic ne delujejo pravilno.
Raziskave pri otrocih v državah v razvoju, kjer je pomanjkanje cinka pogost pojav, so pokazale, da dodajanje cinka zmanjša pojavnost in resnost okužb, vključno s pljučnico in driskami. Dokazi o podpori imunskemu sistemu so tako prepričljivi, da Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča dodatek cinka kot standardno zdravljenje akutne driske pri otrocih.
Posebna pozornost je bila namenjena povezavi med cinkom in okužbami dihal, predvsem prehladi. Študije kažejo, da pastile s cinkom, če jih začnemo jemati v prvih 24 urah po pojavu simptomov, lahko povprečno skrajšajo trajanje prehlada za približno dva dni. Mehanizem delovanja je verjetno povezan s tem, da cink ovira razmnoževanje virusov v grlu in nosnih prehodih. A cink ne preprečuje, da bi prehlad sploh nastopil, učinkovitost pa je v različnih raziskavah nekoliko raznolika, kar je pogosto posledica razlik v odmerkih, oblikah in časovnem okviru jemanja. Za starejše odrasle je ohranjanje ustrezne ravni cinka torej še posebej pomembno.
Pomanjkanje cinka v času nosečnosti
Cink ima ključno vlogo pri razvoju ploda in reproduktivnem zdravju skozi vse življenje. Pri moških se cink kopiči predvsem v prostati in je nujen za ustrezen nivo moškega hormona testosterona ter razvoj spermijev. Pomanjkanje cinka lahko zmanjša raven testosterona, število in kakovost spermijev ter poslabša plodnost. Raziskave kažejo, da imajo moški z nizkimi ravnmi cinka pogosto zmanjšano spermijsko gibljivost in abnormalno morfologijo spermijev, kar otežuje zanositev.
Pri ženskah cink vpliva na rednost pojava menstruacije, ovulacijo in plodnost. Zadostna raven cinka je nujna za normalno delovanje hormonov, ki uravnavajo menstrualni ciklus. Med nosečnostjo se potreba po cinku močno poveča, saj ga razvijajoči plod potrebuje za pravilno rast in razvoj. Premalo cinka pri materi je povezano z večjim tveganjem za zaplete v nosečnosti, vključno s prezgodnjim porodom, nizko porodna težo in razvojnimi nepravilnostmi.
Vpliv cinka na rast je najbolj opazen v obdobjih hitrega razvoja pri otrocih in mladostnikih. Otroci s pomanjkanjem cinka pogosto zaostajajo v rasti, kar pomeni, da so nižji od pričakovane višine za svojo starost. Če se pomanjkanje odkrije dovolj zgodaj, ga je mogoče odpraviti z dopolnjevanjem cinka, a dolgotrajno hudo pomanjkanje lahko privede do trajno nižje odrasle višine.
Pri mladostnikih je povečana potreba po cinku med puberteto, saj telo potrebuje dodatni cink za hitri telesni razvoj in spolno dozorevanje. Pomanjkanje cinka v tem obdobju lahko vpliva na kasnejši nastop pubertete, kar se pri dekletih pokaže kot poznejši začetek menstruacije, pri obeh spolih pa kot zamuda pri razvoju sekundarnih spolnih znakov.
Cink je hrana tudi za možgane in mentalno energijo
Možgani vsebujejo sorazmerno visoke koncentracije cinka, še posebej v predelih, ki so pomembni za učenje in spomin. Cink vpliva na delovanje nevrotransmiterjev, ščiti možganske celice pred oksidativnimi poškodbami in sodeluje pri nevralnem signaliziranju. Prav te funkcije pojasnjujejo, zakaj raven cinka vpliva na kognitivne sposobnosti in duševno počutje.
Pomanjkanje cinka lahko poslabša pozornost, spomin in sposobnost učenja. Otroci z nezadostnim vnosom cinka se pogosto težje znajdejo v šoli in dosegajo nižje rezultate na kognitivnih preizkusih. Nekatere študije so raziskovale tudi vpliv cinkovih dodatkov pri obvladovanju motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), z obetavnimi začetnimi rezultati, a za jasna priporočila so potrebne dodatne raziskave.
Cink vpliva tudi na razpoloženje in duševno zdravje. Nizke ravni cinka so povezane z depresijo, nekatere raziskave pa nakazujejo, da dopolnjevanje cinka lahko pripomore kot dodatek k običajnemu zdravljenju depresije. Mineral namreč sodeluje z možganskimi sistemi, ki uravnavajo razpoloženje, čeprav natančni mehanizmi še niso povsem pojasnjeni.
Pri starejših odraslih zadosten vnos cinka lahko pomaga ohranjati kognitivne funkcije med staranjem. Nekatere raziskave nakazujejo povezavo med pomanjkanjem cinka in večjim tveganjem za demenco, čeprav ni jasno, ali dopolnjevanje pri zdravih starejših preprečuje kognitivni upad.
Tudi “brain fog” oziroma občutek mentalne zamegljenosti, težave s koncentracijo in zmanjšane jasnosti mišljenja so včasih lahko povezani z nezadostnim cinkom. Čeprav obstaja več možnih vzrokov, je optimizacija ravni cinka eden izmed korakov, ki jih lahko nadzorujemo in s tem nasplošno lahko prispevamo k boljšemu duševnemu počutju.
